GALERIJA ANTUNA AUGUSTINČIĆA (SLO) / urednik Božidar Pejković; tekstovi Božidar Pejković, Davorin Vujčić; prijevod Jelena Juretić; fotografije Tošo Dabac, Marko F. Ercegović, Davorin Vujčić; koncepcija i oblikovanje Božidar Pejković; grafička priprema ArTresor naklada Zagreb; tisak Kratis Sv. Nedjelja. – Klanjec : MHZ – GAA, 2007. / za nakladnika Goranka Horjan. – mnogostruki presavitak, 16. str., 86 reprodukcija u boji i 1 c-b, 24 x 15,5 cm; 1000 kom. – ISBN 978-953-265-021-1

Portret Antuna Augustinčića v preddvorju Galerije je delo Ivana Sabolića (1921–1986), Augustinčićevega učenca, dolgoletnega sodelavca in nadaljevalca njegove Mojstrske delavnice.

DVORANA I. (intimna plastika)

V prvi dvorani nas dva kiparjeva reliefa, Ugrabitev in Melodija, vodita k intimni plastiki. Ženski torzo iz leta 1926, Harlekin ter Dekle in mladenič s kitarama pomenijo začetek Augustinčićevega umetniškega razvoja na zagrebški akademiji in za časa študija v Parizu v obdobju, ko je dominiral art deco. Kmalu za tem se je začel razvijati tudi njegov lastni kiparski izraz, v katerem je značajno mesto zavzemalo raziskovanje kretenj (Moški torzo iz leta 1927; Moški torzo, ki je nastal okoli leta 1957), pri čemer je prišlo do izraza njegovo izredno znanje o anatomiji. Cela vrsta torzov iz 40. in 50. let 20. stoletja predstavlja nasprotje spomeniški plastiki. V intimi ateljeja, z uporabo različnih materialov varira tudi motiv ženskega torza, ki ga prikazuje v klasičnem položaju kontraposta (Torzo, 1941; Ženski torzo, 1950) pa tudi v gibanju (Ženski torzo v gibanju). Namensko je uporabljal lastnosti raznih materialov in tako dosegel bogastvo svetlobnih učinkov; popolnoma je zgladil površino (marmornati Torzo) ali pa ji je z modelacijo dodal dinamiko (Ženski torzo/Torzo III, 1952).

DVORANA II. (portreti)

V Augustinčićevem opusu je tema portretov stalno prisotna. Izbor iz dolgega seznama portretov istočasno priča o zgodovinskih protagonistih in menah kiparskega postopka, skupaj z Augustinčićevo trajno sposobnostjo psihološke karakterizacije portretiranih oseb. Njegovi portreti, mojstrsko izraženi s kiparskim jezikom, se uvrščajo med najboljša dela hrvaške portretne plastike 20. stoletja.

Pri enem od najzgodnejših portretov, in sicer portretu soproge Nade Mikačić (1895–1972), naglašeni obrisi in gladko obdelana površina poudarjajo močno izrazitost obraza. Pri portretu pravnika in političnega delavca Mladena Ivekovića (1903–1970) je stilizacija še bolj opazna; portret revolucionarja Zlatka Šnajderja (1903–1931), ustvarjen istega leta, pa že vsebuje elemente realizma, ki je postala dominantna značilnost antologijskega portreta novinarja in publicista Luja Novaka (1883–1945).

Portret Josipa Broza Tita (1892–1980), ki ga je po Augustinčićevem predložku izklesal Dušan Džamonja, krasi izredno fina izdelava podrobnosti glave, kar marmorju daje iluzijo mehkobe. Portret Titove soproge Jovanke Broz (1924–), izdelan iz rdečega kotorskega granita, je s svojo gladko površino ter mirnimi in dostojanstvenimi črtami obraza dobil značilnosti egipčanske portretne plastike. Pjotra Leonidoviča Kapico (1894–1984), enega od najpomembnejših ruskih fizikov 20. stoletja, je Augustinčić portretiral za časa njegovega bivanja v Zagrebu. Pri portretu gledališkega režiserja in filmskega delavca Bojana Stupice (1910–1970) prihaja do izraza »tekoča« impresionistična modelacija, za razliko od ekspresivnega kipa teatrologa, gledališkega režiserja in pedagoga Branka Gavelle (1885–1962). Portretna figura Miroslava Krleže (1893–1981) kljub malim dimenzijam daje vtis monumentalnosti in se šteje za enega od najizvirnejših in najuspešnejših portretov tega velikana književnosti.

DVORANA III. (spomeniška plastika)

Spomeniški del Augustinčićevega opusa, po katerem ga širša javnost najbolj pozna, je predstavljen z izborom modelov in skic za spomenike. V New Yorku je postavljen spomenik Mir, in sicer kot darilo nekdanje SFRJ Združenim narodom. Rudar je bil ustvarjen za Mednarodni urad dela v Ženevi. Spomenik Nošenje ranjence v, izklesan iz kararskega marmorja, je ustvarjen za spominsko grobnico na pokopališču Viktorovac v Sisku. Motiv nošenja ranjencev, svojevrsten pendant motivu snemanja s križa, je Augustinčić približno trideset let variiral  skozi številne skice in spomenike. Pietà/Šleska mati  je del velikega ansambla za Spomenik šleski vstaji in Jozefu Pilsudskemu v Katovicah, ki ni bil nikoli dokončno postavljen. Šele leta 1991 je bila postavljena le konjeniška figura maršala Pilsudskega, izdelana iz brona , ki je bila do tedaj spravljena v Galeriji. Predica je stranska figura Spomenika žrtvam fašizma v Adis Abebi, ki sta ga skupno ustvarila Antun Augustinčić in Frano Kršinić. Predica je obenem figura, ki jo Augustinčić pogosto uporablja za nagrobne spomenike. Ena od različic je tudi Predica v poletni dinarski noši.

Usmrtitev v Villefrancheu je skica za nerealiziran spomenik hrvaškim žrtvam, vojakom, ki so se 17. septembra 1943 v francoskem mestu Villefranche-de-Rouerge prvič z orožjem uprli nacističnemu režimu v okupirani Franciji.

Dva borca in Turška glava predstavljata fragmenta Spomenika padlim Nišlijam v Nišu, Bitka pa je relief s podnožja Spomenika kralju Aleksandru v Somboru, ki so ga takoj po začetku II. svetovne vojne, nedolgo po postavitvi, umaknili in pretopili.

Obisk tretje dvorane zaključujemo s tremi skicami za spomenike konjenikov: skica za Mir, skica za neizdelan Spomenik Kraljeviču Marku in skica za Spomenik rasu Makonnenu v Hararu. Spomenik etiopskemu vojskovodji (1852–1906) sta skupno izdelala Antun Augustinčić in Frano Kršinić po naročilu njegovega sina, etiopskega cesarja Haila Selassija.

D. V.

PARK

V dvorišče Galerije, ki je prostor za počivanje in prizorišče za manjše prireditve, je skladno vključen kip največjega hrvaškega komediografa Marina Držića (1508–1567), ki ga je Augustinčić prikazal kot igralca v renesančni komediji.

Pri vhodu v park pridemo do skulptur, ki so predvsem namenjene oplemenitenju prostora, in sicer je Kopalka oplemenitila park Daruvarskih toplic, v Glini je Mati z otrokom izdelana kot vodnjak, Deček/Manekenpis in Deček z ribico pa sta postavljena kot figuri v sklopu skupnega vodnjaka v parku nekdanje jugoslovanske ambasade v Rimu. Evo/Sram  je Augustinčić izdelal iz marmorja za preddverje Titove »Bele vile« na Brionih, kar je skulpturi dalo bolj znano ime Brionski akt.

Lirski motiv dekleta v sedečem zvitem položaju, ki ga je Augustinčić pogosto uporabljal za nagrobno plastiko, je predstavljen z golo Žalostjo in oblečenim Spečim dekletom. Pot nas vodi mimo nagrobne in spomeniške plastike v tem delu parka, nadaljuje pa se s poudarjeno izraženim doprsjem Mojzesa, ki predstavlja fragment figure, izdelane za grobnico družine Glück. Naknadno je bil ta kip postavljen kot Spomenik izraelskim žrtvam na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Sledi Ikar, izdelan za grob padlemu pilotu Adalbertu pl. Šoštarić–Pisačiću na Mirogoju, pri katerem sta v skladu z motivom poudarjeni tako tehnološko pogumna izvedba kakor tudi dinamična kompozicija. Nasproti se nahaja zaprt in zbit volumen spomeniškega portreta slikarja, politika in novinarja Moše Pijade (1890–1957), ki ga prikazuje v sedečem, upognjenem položaju pri pisanju. Spomenik Josipu Brozu Titu, katerega prvi odliv je postavljen ob njegovi rojstni hiši v Kumrovcu, je eden je od najboljših in najpogosteje prikazanih portretov Josipa Broza. Konj v gibanju, del uničenega somborskega konjeniškega spomenika, je dostojen primerek izredno bogatega Augustinčićevega monumentalnega opusa.

Nošenje ranjencev, spomenik postavljen pred Medicinsko fakulteto na Šalati v Zagrebu predstavlja zadnji spomenik dolgega števila različic. Osrednja figura je mojstrov avtoportret. Ni nenavadno, da je ravno ta kip izbral za svoj nagrobni spomenik. Pod kip sta položeni žari Antuna in Nade Augustinčić.

D. V.

VODIČ ZA OTROKE

Galerija je prostor, v katerem so postavljena umetniška dela (risbe, slike, skulpture). V naši Galeriji so vsa dela tridimenzionalne oblike v prostoru. To so skulpture, ki jih je izdelal le en umetnik, in sicer kipar Antun Augustinčić.

Antun Augustinčić je bil rojen leta 1900 v Klanjcu. Bil je študent, kasneje pa profesor na Akademiji likovnh umetnosti v Zagrebu. Skozi dolga leta umetniškega ustvarjanja je izdelal izredno veliko število skulptur in spomenikov, ki so postavljeni na Hrvaškem, kakor tudi v  številnih drugih državah. Že za časa svojega življenja je veljal za enega od največjih hrvaških kiparjev. Umrl je leta 1979, žara z njegovim pepelom pa je po njegovi želji položena ob vznožje spomenika Nošenje ranjencev, ki se nahaja na levi strani vhoda v Galerijo.

Umetniki vidijo, doživljajo in čutijo svet na svoj način. Zato skulpture, ki jih boste videli, ne ustrezajo vedno našemu videnju sveta. Treba jih je gledati pozorno in jih proučevati, da dojamemo, o čemu pričajo in kaj nam sporočajo, saj ne govorijo z besedami, temveč z oblikami, s svojo masivnostjo in prostorom, ploskvami, površino, obrisi in barvo.

Da bi nekatere skulpture lahko popolnoma dojeli, jih moramo pogledati z več strani. To so kipi. Druge lahko gledamo le s sprednje in z bočnih strani, saj je zadnja stran neobdelana ali pa je prislonjena na podlogo. To so reliefi. Če preberete podatke, ki so navedeni na ploščicah pod skulpturami, boste zvedeli njihovo ime, obdobje njihovega nastanka in iz katerega materiala so izdelane.

DVORANA I. (levo)

Skulpture, ki se nahajajo v tej dvorani, kažejo na kiparjevo nagnjenje k oblikovanju človeškega telesa (otroškega, ženskega in moškega) v raznih držah in kretnjah. Ena od najbolj pogostih drž je kontrapost, pri katerem se ljudsko telo naslanja na eno nogo in se zaradi ravnotežja zvija v blagi S-krivulji. Te elemente opažamo tudi pri skulpturah, ki ne prikazujejo cele figure.

Skulpturo, ki prikazuje golo človeško telo, imenujemo akt, skulpturi, ki prikazuje samo trup (telo brez glave in udov), pa pravimo torzo. Videli boste dva torza, ki prikazujeta isti model, izdelana pa sta iz različnih materialov. Eden je iz marmorja, drugi pa iz brona. Poskusite primerjati razlike, ki izhajajo iz različnih lastnosti teh materialov (npr. blagi prehodi med svetlobo in senco na torzu iz marmorja v primerjavi z močnimi svetlobnimi kontrasti na torzu iz brona).

Na Torzu (1952) iz mavca prav gotov opazite nekakšne črte oz. zareze. To so šivi, deli, kjer se spojijo večdelni kalupi, v katere se vliva mavec. Kiparji jih včasih pustijo zaradi posebnega oblikovalnega vtisa. S pomočjo večdelnih kalupov se na podoben način odlivajo tudi druge skulpture. Posebno velike, ki se nahajajo v tretji dvorani, so odlite v več delih, sestavljene pa so kar na mestu postavitve.

DVORANA II (hodnik, ki povezuje dvorani)

Tu se nahajajo portreti znanih oseb (umetnikov, politikov, Augustinčićevih prijateljev). Vsak portret je oblikovan drugače in vsak na svoj način prikazuje izbrano osebo, ne glede na to, koliko je v resnici podoben tej osebi. Poskusite ugotoviti, v kolikšni meri je oblikovanje skulpture odvisno od materiala, iz katere je izdelana (les, kamen, bron), nato boste dojeli, zakaj je za določen portret izbran ravno ta material in ne drug material, s katerim ne bi bil dosežen zaželen vtis. Prikazani portreti so večinoma glave ali doprsja (oseba prikazana do prsi) ter portretne figure.

DVORANA III. (desno)

Tretja dvorana prikazuje dela, po katerih je Augustinčić najbolj znan, in sicer javne spomenike. To so skulpture velikih dimenzij, ki so namenjene javnim prostorom, najpogosteje mestnim trgom. Nekateri primerki so modeli  za spomenike, narejeni iz mavca v naravni velikosti (npr. skulptura Rudar, postavljena pred Mednarodnim uradom dela v Ženevi), nekateri pa so skice za spomenike. Skice prikazujejo umetnikovo prvo, neposredno idejo o spomeniku v pomanjšanem merilu. V kolišni meri je skica podobna končnemu spomeniku oz. se od njega razlikuje, lahko primerjate pri spomeniku Mir, postavljenemu ob zgradbi Združenih narodov v New Yorku, kakor tudi pri spomeniku Nošenje ranjencev. Spomenik Mir je obenem tudi primer simboličnega kipa: ženska figura na konju, ki v eni roki drži zemeljsko kroglo, v drugi pa oljčno vejico, s čimer simbolizira mir na svetu.

PARK SKULPTUR

V dvorišču Galerije se lahko spočijete ob Spomeniku Marinu Držiću. Največjega hrvaškega komediografa je Augustinčić prikazal kot renesančnega igralca. Nahajamo se v zunanjem delu izložbene postavitve. V parku mirno stojijo skulpture na odprtem. Nekatere so bile prvotno postavljene zaradi oplemenitenja prostora, in sicer kot posamezne skulpture, v sklopu vodnjakov, namen drugih skulptur pa je bila postavitev spomenikov, bodisi javnih spomenikov bodisi nagrobnikov. Edina skulptura, ki je tudi v okviru Galerije zadržala funkcijo spomenika, je Nošenje ranjencev, nagrobni spomenik Nadi in Antunu Augustinčiću.

B. P.

VODIČ ZA mlade

Galerija Antuna Augustinčića je galerija skulptur. Kamorkoli pogledamo, vidimo oblikovane prostornine. Pozorno si oglejmo primerke glede na njihovo velikost, material, stopnjo plastičnosti in elemente oblike (prostornino, površino, ploskve, obrise, barve), kakor tudi glede na stilske značilnosti.

velikost skulptur v Galeriji je različna, v razponu od drobne plastike (skice v III. dvorani) do monumentalne skulpture (konjeniški kip v III. dvorani). Vse so izdelane (kadar gre za mavčne modele) ali pa predvidevajo izdelavo iz tradicionalnih materialov (kamen, les in bron, ki je najbolj pogost), zaradi naravne barve samega materiala.

Skulpture se razlikujejo glede na stopnjo plastičnosti. Nekatere so telesa, ki se preprosto nahajajo v prostoru in jih popolnoma doživimo samo, če hodimo okoli njih in jih gledamo z vseh strani. To so polne  plastike oz. kipi (npr. Torzo iz brona iz leta 1941 v I. dvorani). Druge so oblikovane samo na sprednjem in bočnem delu – reliefi (npr. Torzo iz marmorja iz leta 1953 v I. dvorani). Relief Dva borca v III. dvorani je izreden visok relief (saj daje vtis, da se bo oddvojil od podloge). Pri Ugrabitvi iz leta 1928 v II. dvorane se bomo spraševali, ali gre za nizek relief (ker je plastičnost prikazana z nizkimi izboklinami in vdolbinami) ali pa vdolbinast relief (ker je na robovih reliefa kot najvišja višinska točka fizično obdržana ravnina ploskve, v kateri je klesana). Mnogi Augustinčićevi reliefi so izoblikovani na tak način, da se preprosto nahajajo v prostoru kot »samostoječi reliefi« in s tem na nek način dobijo značilnosti kipa.

Pri posameznih skulpturah se tudi elementi oblike med seboj razlikujejo. Primerjajmo jih na dveh primerih.

Harlekin iz leta 1927 v I. dvorani je primer dominantno pasivnega odnosa prostornine in prostora. Blago razčlenjena prostornina je zaprta z napetimi, zaobljenimi površinami ter z modeliranjem, oživljenim na površini. prostor obstaja kot več ali manj pasiven ovoj, ki samo deloma prodira v prostornino, kar na koncu daje neprekinjen obris mirnega toka . Pri stabilni navpični kompoziciji skulptura daje splošen vtis statičnosti.

Ikar iz leta 1935, ki se nahaja v parku Galerije, predstavlja primer dominantno aktivnega odnosa prostornine in prostora. Z orisno stanjšano maso udov in površinsko stanjšano maso kril se prostornina razčleni in močno prodira v prostor ter s tem postane njegov aktiven ovoj. Razmerje med prostornino in prostorom dodatno oživi na nemirni površini, polni vdolbin in izboklin. Rezultat je razlomljen obris. Pri izraziti diagonalni kompoziciji daje skulptura občutek dinamičnosti.

Stilske značilnosti dokazujejo, da Antun Augustinčić sodi v stilsko obdobje moderne umetnosti, vendar v njen tradicionalni del. Njegove skulpture so figurativne (saj pri njih jasno vidimo elemente vizualne realnosti), še več, v pristopu so izrazito realistične. Zato lahko rečemo, da je realizem osnova Augustinčićevega individualnega stila, v katerega se vpletajo (primerjamo lahko s tkanjem) različne smeri  kot spletne osnove. Dve smeri ali osnovi, ki izhajata iz dominantnih stilskih smeri obdobja moderne, in sicer impresionizma in ekspresionizma, lahko kar hitro prepoznamo.

Impresionistično smer najdemo v večji ali manjši meri na torzih, ki se nahajata v I. dvorani (najboljši primer je ženski Torzo iz brona iz leta 1952). Impresionističen je »govor« površine, ki je spremenjena v splet malih, mehkih in neravnih površin, na katerih se svetloba razbija v različnih smereh ter se s tem pomika in odpira volumen v trepetavi igri, poleg tega pa ga kot maso negira. (Primerjava z madeži v impresionističnem slikarstvu se vsiljuje kar sama po sebi.) »Govor« površine in ne prostornine Augustinčić poudarja tako, da pušča zadnji del torzov odprt in s tem pokaže njuno votlino.

V nasprotju s tem se ekspresionistična smer prikazuje skozi poudarjeno »govorenje« prostornine, oziroma skozi njeno »govorjenje iz notranjosti«. Pri tem je vseeno, če je prostornina od prostora oddeljena s čvrsto, napeto površino (kar vidimo pri lesenem Portretu Nade Mikačić iz leta 1923 v II. dvorani) ali če je v skupni igri s prostorom, s pomočjo razgibanih, lomljenih površinskih brazd (pri Portretu Branka Gavelle iz leta 1974 v II. dvorani). Pomembno je poudariti, da ima prostornina moč mase oz. da izraz prihaja iz samega jedra.

Augustinčićevim »impresionističnim« in »ekspresionističnim« skulpturam je skupno to, da z nami komunicirajo prek svoje oblike, ki ima lasten pomen. Vendar pa med skulpturami v Galeriji najdemo tudi takšne, katerih forma kljub svoji raznolikosti, zanimivosti in izdelanosti ostane »nema« in preplavljena z »govorom« ideje oz. ideologije, ki jo prenaša. Gre za socio-realistična dela (npr. Nošenje ranjencev iz leta 1965 v III. dvorani), oz. dela, ki svojo vrednost ustvarjajo z dejstvom, da jih ravno »ne-govorjenje« in praznina oblike lastnega pomena dvigata na estetsko raven.

Jasno je, da to niso edine smeri, ki jih Augustinčić vpleta v svojo realistično osnovo, je pa očitno, da so pogosto vpletene v isto tkanje. Naša naloga je, da jih prepoznamo in razlikujemo ter pri tem osebno uživamo.

B. P.

Antun  AugustinČiĆ je bil rojen 4. maja 1900 v Klanjcu. Od 1918 je pri Rudolfu Valdecu in Robertu Frangešu na Visoki šoli za umetnost in obrt v Zagrebu študiral kiparstvo. Ko se je leta 1922 šola preimenovala v Kraljevsko akademijo za umetnost in obrt, je nadaljeval študij pri Ivanu Meštroviću. Po diplomi leta 1924 je odšel kot štipendist francoske vlade v Pariz, kjer je študiral na École des Arts Décoratifs in Académie des Beaux-Arts v razredu J. A. Injalberta. Leta 1925 so bil njegova dela razstavljena v Salonu francoskih umetnikov, leta 1926 pa v Salonu neodvisnih umetnikov.

Po vrnitvi v Zagreb je sodeloval na izložbah grafike, in sicer leta 1926 v Zagrebu ter leta 1927 v Lvovu in Zagrebu. Istega leta je svoje skulpture samostojno razstavljal v Salonu Galić v Splitu, leta 1928 pa je sodeloval na zadnji izložbi Pomladanskega salona. Leta 1929 je bil kot podpredsednik med utemeljitelji likovne skupine »Zemlja«. Z »Zemljo« je v letih 1929, 1931 in 1932 razstavljal v Zagrebu, leta 1931 pa v Parizu. Leta 1933 se je poslovil od skupine. Njegova dela so bila leta 1929 razstavljena v Barceloni, leta 1930 pa v Londonu in Beogradu. Od 30. let prejšnjega stoletja naprej se je več ukvarjal z javnimi spomeniki, kar je pravzaprav začel že dve leti prej.

S sodelovanjem in pogostimi nagradami na številnih javnih natečajih za izdelavo spomenikov povsod po svetu je dosegel ugled, ki ga je vpeljal v skupno zavest kot mojstra spomenikov, posebno konjeniških, to pa mu je na koncu priskrbelo status prvega državnega kiparja. Tako je leta 1940 postal dopisni član JAZU, leta 1946 profesor (kasneje tudi rektor) ALU, leta 1947 je postal mojster kipar, leta 1949 redni član JAZU, vodil pa je tudi Mojstrsko delavnico za kiparstvo. Umrl je 10. maja 1979 v Zagrebu, pokopan je v parku svoje Galerije v rojstnem Klanjcu.

B. P.

GALERIJA je bila ustanovljena leta 1970, ko je Antun Augustinčić (1900–1979), zagrebški in pariški učenec, eden od najpomembnejših hrvaških kiparjev in predstavnikov hrvaške moderne umetnosti, rojstnemu Klanjcu podaril lastni kiparski opus, ki ga je ustvarjal 50 let, od svojih dvajsetih do sedemdesetih let, kar mu je prineslo ugled v domovini in tujini.

Zgradba Galerije, katere avtor je arh. A. Lozica, je bila za javnost odprta spomladi 1976 z izložbo reprezentativnih del, ki jih  je umetnik in donator izbral sam. Jeseni istega leta je Galerija izpolnila vse pogoje in postala muzej. Poleti leta 1992 je bil muzej skupaj s še štirimi muzeji vključen v novoustanovljeno ustanovo, in sicer Muzeje Hrvaškega Zagorja.

Sedanja razstava temelji na stalni postavitvi iz leta 1990, nastala je po dveh izborih prve, Augustinčićeve postavitve, predstavlja pa opredelitev za tematsko-primerjalni pristop k njegovemu delu. Zajema dve medsebojno odvisni celoti, in sicer notranjo postavitev, ki je tematsko razdeljena na intimno plastiko, portrete in javne spomenike, ter park skulptur v krogu ob Galeriji.

S tem se Antun Augustinčić, ki ga javnost pozna kot avtorja monumentalnih javnih spomenikov, kot sta Mir ob zgradbi ZN v New Yorku in Spomenik kmečkemu uporu in Matiji Gubcu v Zgornji Stubici, uspešno predstavlja kot izreden mojster intimne plastike, posebno ženskih in otroških aktov in torzov, ter močnih, psihološko dorečenih in skulpturno izrazitih portretov.

Galerija se poleg muzejske dejavnosti ukvarja tudi z založništvom in izložbami. Od leta 1981 izdaja časopis Anali, od leta 1983 pa je odprt izložbeni prostor Salon. Z darili umetnikov, ki so sodelovali v izložbah v Salonu, je nastala Zbirka Salona Galerije Antuna Augustinčića, stalna izložba v prostoru upravne zgradbe Galerije na Trgu Antuna Mihanovića 13 v Klanjcu.

GAA

Založnik: MHZ – Galerija Antuna Augustinčića, Klanjec • Za založnika: Goranka Horjan • Urednik: Božidar Pejković • Besedila: Božidar Pejković, Davorin Vujčić • Lektoriranje in poprava: -------Prevod: Jelena Juretić • Fotografije: Tošo Dabac, Marko F. Ercegović, Nino Vranić, Davorin Vujčić • Koncept in oblikovanje: Božidar Pejković • Grafično oblikovanje: Artresor naklada • Ponatis: Kratis

MUZEJI HRVAŠKEGA ZAGORJA

GALERIJA ANTUNA AUGUSTINČIĆA

Trg Antuna Mihanovića 13, 49290 Klanjec

tel./faks: ++385 049 550 343 • e-naslov: gaaŽmhz.hr

http://www.mdc.hr/augustincic

ODPRTO ZA OBISKOVALCE

od 1. aprila do 30. septembra
vsak dan od 9. do 17. ure

od 1. oktobra do 31. marca

vsak dan, razen ponedeljka: od 9. do 15. ure

Zaprto

1. januarja, za velikonočne praznike, ob dnevu spomina na mrtve,
25. in 26. decembra